Zakaj treniram?
Lepo pozdravljena!
Že kot majhna punčka sem bila vedno živahna in igriva. Težko sem bila pri miru in zaprta v svojo sobo. Nisem si predstavljala, da nebi vsaj nekaj ur popoldne preživela s svojimi vrstniki. Žoge, blato, potolčena kolena, nasmehi do ušes, tega se še zdaj v živo spomnim. V 1. razredu osnovne šole so me starši vpisali v malo šolo juda. Nikoli me niso silili v šport, za nobeno uro treninga jim ni bilo treba reči. Pokazala sem velik interes in voljo. Še danes se nahajam v tekmovalnih vodah, vendar ne v judu, temveč v kickboxu, ki prav tako sodi med borilne veščine. Se pravi sem v športu že od samega začetka, odkar so me dali iz plenic 😊 Že s tem sem odgovorila na zgornje vprašanje zakaj sploh treniram. Šport je del mojega življenja, z njim ob rami sem odraščala, bil je moj učitelj. Naučila sem se vzgoje. Glede na to, da sem punca sem dobila tudi pravilno dozo samozavesti in borbenosti. Sedaj, ko hodim v službo mi daje energijo in voljo skozi dan, dobro počutje, predvsem pa zdravje.
Avtorica:
Veronika Grabnar
